July 22, 2021
De parte de EZLN
281 puntos de vista


Jul212021

Potovanje za življenje: kam gremo?

<!–

23166

–>

Potovanje za življenje: kam gremo?

Pojasnilo: pogosto, ko uporabljamo besedi ‘zapatisti in zapatiske’, ne mislimo na konkretne ljudi, temveč na zapatistična ljudstva. Tudi ko rečemo ‘zapatistke’, s tem ne označujemo žensk, temveč zapatistične skupnosti. V našem izražanju torej uporabljamo neke vrste premete med spoli. Kadar neposredno naslavljamo spol, vedno dodamo ‘drugx’ [otroa], da s tem pokažemo na boj oseb, ki niso ne moški in ne ženske (in da nas naša nevednost glede tega obvezuje k natančnosti – toda naučili se bomo imenovati vse razlike).

-*-

Zdaj, ko smo to opravili, je prva stvar, ki jo morate vedeti oziroma razumeti, da se mi, zapatisti in zapatiske, ko se nekaj namenimo narediti, najprej pripravimo na najslabše. Najprej si predstavljamo, da se bo vse klavrno končalo, nato pa delamo od te točke nazaj in iščemo načine, da bi se v najboljšem primeru temu porazu izognili.

Predstavljamo si, na primer, da nas bodo napadli in nad nami izvršili brutalne masakre, da nas bo pod krinko moderne civilizacije doletel genocid, popolno uničenje. Nato se pripravimo na vse te možnosti. Dobro, prvega januarja 1994 si nismo predstavljali, da bomo poraženi, saj smo poraz imeli za gotovost.

Skratka, morda vam to pomaga razumeti, kako je prišlo do tega, da smo iz naše začetne osuplosti, našega oklevanja in nelagodne improvizacije, precej kasneje, po veliko dela in priprav na katastrofo, ugotovili… da živimo.

Tovrsten skepticizem tvori izhodišče za naše pobude. Nekatere od teh so majhne, druge precej velike, vse pa so divje. Naši pozivi so vedno namenjeni ‘drugim’, torej tistim izven našega vsakdanjega horizonta, ki pa jih prepoznavamo kot nepogrešljive v boju za življenje, torej v boju za človeštvo.

Denimo, pri tej konkretni pobudi, tej igri na srečo, temu deliriju oziroma tej norosti v pomorski obliki, smo se pripravili na to, da bo našo ladjo potopila morska pošast, nevihta ali izgubljeni beli kit. Zato smo napravili kanuje, ki so potovali na La Montaňi skupaj z Enoto 421 in to vse do pristanka v Vigu, Galiciji, španski državi, Evropi.

Pripravili smo se tudi na možnost, če bi se izkazalo, da ne bi bili dobrodošli, zato smo vnaprej preverili konsenz glede invazije, khm… torej obiska. Dobro, glede tega ali smo res dobrodošli ali ne, še nismo povsem prepričani. Za več kot enega, eno, enx je naša prisotnost najmanj moteča, celo odkrito vsiljiva. Razumemo, da lahko po več kot enem letu zaprtja komu izgleda nekako neprimerno, da se je ena skupina majevskih staroselcev in staroselk, preprostih proizvajalcev in potrošnikov blaga (z volilnimi cilji ali brez) namenila osebno pogovoriti o zadevah. Osebno! (Se še spomnite, da je bilo to prej del vašega vsakdana?) In še več, da je njena osnovna misija poslušati, vas bombardirati z vprašanji, z vami deliti nočne more in seveda sanje.

Pripravili smo se, da nas bodo ovirale slabe vlade tako iz ene kot iz druge strani oziroma nam delale težave pri našem odhodu ali prihodu. Zato nas je nekaj zapatistov in zapatistk že v Evropi… Ups, tega ne bi smel zapisati, pozabite na to. Sedaj že vemo, da nas mehiške oblasti ne bodo ovirale. Sedaj pa bomo videli, kaj bodo rekle in naredile druge evropske oblasti – potem, ko s Portugalsko in Španijo ni bilo težav.

Pripravili smo se na možnost, da misija nasede, torej da se preobrazi v medijski dogodek in s tem postane zgolj hipna in nezanimiva zadeva. Zato smo najprej sprejeli povabila tistih, ki so želeli poslušati, govoriti, torej se pogovarjati. Kajti naš glavni cilj niso množična srečanja – četudi jih ne izključujemo -, temveč izmenjave zgodovin, znanja, občutkov, pogledov na življenje, izzivov, porazov in uspehov.

Pripravili smo se na okvaro letala, zato smo se opremili s padali, ki so sešita v številnih barvah, če bo namesto »Dneva D« v Normandiji (ojoj, to pomeni, da se bo zračno izkrcanje zgodilo v Franciji? Ja? V Parizu!?), to »Dan Z« za Evropo od spodaj, ki bo izgledal tako, kot da da bi z neba padale rože, kot da bi nas spremljala Ixchel, mati boginja, boginja mavrice, da bo s svojimi rokami in svojimi krili odprla drugo fronto za invazijo. To je sedaj najbolj verjetno, saj je Enota 421, zahvaljujoč Galiciji od spodaj, uspela vzpostaviti mostišče na plaži, ki leži na zemlji Breogán.

Če povzamemo, vedno se pripravljamo na poraz in na smrt. To je zato, ker je za zapatizem življenje presenečenje, ki ga je potrebno praznovati vsak dan in vsako uro. In ne obstaja boljši način za praznovanje kot s plesom, z glasbo, z umetnostjo.

-*-

Skozi vsa ta leta smo se veliko naučili. Najpomembnejše je verjetno spoznanje, kje smo majhni. Tu ne mislim na višino ali na težo, temveč na razsežnost našega angažmaja. Kontakti z osebami, s skupinami, s kolektivi, z gibanji in organizacijami iz različnih delov planeta so nam dali sliko sveta, ki je raznolik, mnogoter in kompleksen. To je okrepilo naše prepričanje, da je vsako stremljenje k hegemoniji in homogenosti ne samo nemogoče, temveč tudi in predvsem kriminalno.

Sleherni poskusi vsiljevanja pogledov in načinov bivanja – ti so pogosto preoblečeni v obleke kartonastih nacionalizmov v vitrinah nakupovalnih centrov volilne politike – so namreč kriminalni zato, ker temeljijo na ukinitvi vsakovrstnih razlik.

‘Drugi’ je sovražnik: razlika v spolu, rasi, seksualni ali aseksualni identiteti, jeziku, polti, kulturi, verski ali brezverski opredelitvi, razumevanju sveta, fiziki, stereotipu lepote, zgodovini. Če vzamemo v obzir vse svetove, ki so na svetu, je praktično prav toliko sovražnikov, resničnih ali potencialnih, kot človeških bitij.

Lahko rečemo tudi, da skoraj vsaka afirmacija identitete pomeni napoved vojne razliki. Rekel sem »skoraj« in zapatisti in zapatiske, kar smo, močno vztrajamo pri tem »skoraj«.

-*-

Sledeč svojim pristopom, koledarjem in v naši geografiji smo prišli do sklepa, da vedno obstaja možnost poglobitve nočne more. Pandemija, ki se ji reče ‘Koronavirus’, ni apokalipsa. Je zgolj preludij. Če so nas mediji in družbena omrežja prej pomirila, ko so poročala o izginjanju nekega ledenika, potresu, cunamiju, vojni v odmaknjenem kotičku planeta, atentatu na še enega staroselca, ki so ga zagrešile paramilitarne enote, novi agresiji proti Palestini ali proti ljudstvu Mapuče, brutalnosti oblasti v Kolumbiji in Nikaragvi, podobah migrantskih taborišč, ki so drugje, na drugi celini, v drugem svetu in so nas s tem prepričevala, kako se vse to »dogaja drugje«, je v zgolj nekaj tednih pandemija razkrila, da je praktično celoten svet ena majhna egoistična, idiotska in ranljiva župnija. V njej različne nacionalne vlade delujejo kot tolpe, ki se pretvarjajo, da sicer imajo nadzor nad neko ulico ali sosesko prek »zakonitega« nasilja, vendar pa je boter, ki vse dejansko nadzoruje, kapital.

Skratka, še hujše nas čaka. Toda saj to ste že vedeli, mar ne? Če niste, je skrajni čas, da začnete o tem razmišljati. Kajti, poleg tega, da vas skušajo prepričati, kako bolečine in smole vedno zadevajo druge (vse do trenutka, ko ni več tako in sedijo z vami za mizo, vam ne dajo spati in vas osušijo solz), vam govorijo tudi, da se je s temi zoprnijami najbolje soočati individualno.

Ko se oddaljimo od slabega, se namreč zdi, da se mu izognemo, to pa vzpostavlja hermetično zaprt svet, ki postaja vedno ožji, vse dokler ni več nobenega prostora razen za »jaz, moje, mene, z mano«. In zato vam ponujajo »sovražnike« po meri, ki imajo vedno neko šibko točko in jih je vedno možno premagati tako, da kupite, dobro me poslušajte, ta članek tu, glej, kakšno naključje, to je edinstvena priložnost, tu imamo eno promocijo in lahko kupite ter prejmete vrata za vaš bunker, je zgolj vprašanje ur, dni ali tednov. Mašina je namreč ugotovila, kakšno presenečenje, da je dobiček odvisen tudi od kroženja blaga in če se ta proces ustavi ali zamrzne, pošast trpi, zato sta njegova distribucija in dostava sami postali posel.

Ampak, ker smo pač zapatisti, kar smo, smo študirali in analizirali. Radi bi soočili sklepe, do katerih smo prišli, z znanstveniki, umetniki, filozofi in kritičnimi analitiki iz celega sveta.

A ne samo z njimi, temveč tudi in predvsem z osebami, ki so v vsakdanu svojih bojev trpeli in so ponovno začeli razmišljati o slabem, ki prihaja. Ko gre za družbena vprašanja, imamo namreč veliko spoštovanja do analiz in ocen tistih, ki tvegajo svojo kožo v spopadu z mašino in smo precej skeptični do tistih, ki medtem, ko gledajo od zunaj, delijo mnenja, ocenjujejo, svetujejo, sodijo in obsojajo ali zagovarjajo.

Toda pozor, menimo, da je ta kritični pogled »od zunaj« potreben in bistven, saj omogoča prepoznati stvari, ki jih ni moč videti v vrtincu boja in – bodite pozorni – v sebi nosi znanje o genealogiji pošasti, njenih transformacijah in njenem delovanju.

Če povzamem, želimo govoriti z ljudmi in jih predvsem poslušati, ki nam o tem lahko kaj povedo. Niso nam pomembni njihova barva, višina, rasa, spol, religija, politično delovanje ali njihova nezmotljiva ideologija, vse dokler slednja ne začne spominjati na fotorobota morilske mašine.

Mi govorimo o tem, da je nekaj kriminalno, nekateri pa to enačijo z usodo, slabo vrsto ljudi, »naravnim redom stvari«, božjo jezo, potem pa se s tem v svoji brezbrižnosti ne ukvarjajo več. V prostorih, kjer so doma takšne ideje, nimamo interesa niti poslušati niti govoriti. Da bi dobili uvid v tovrstne poglede na svet, zadošča ogled televizijskih feljtonov in nekaj malega brskanja po družbenih omrežjih v iskanju potrditev.

Rečeno drugače, verjamemo, da smo dovolj pojasnili, kdo je kriminalen, kako deluje in kaj je zločin sam po sebi. Te tri značilnosti so sintetizirane v en sistem, torej v en značilen način tvorjenja odnosov do človeštva in narave: ta sistem je kapitalizem.

Vemo, da je zločin v teku in da bo njegov rezultat uničujoč za cel svet. A to ni zaključek, ki ga želimo zgolj potrditi. Ne.

-*-

Skozi študiranje in analiziranje smo namreč odkrili tudi katere stvari so pomembne ali pa morda niso. To je odvisno od marsičesa.

Izhajajoč iz spoznanja, da bo ta planet uničen, vsaj tisti del, ki nam je trenutno poznan , smo preštudirali vse možnosti.

Se pravi, ladja tone, tam zgoraj pa pravijo, da se nič ne dogaja, da bo šlo mimo. Da, enako kot takrat, ko je tanker Prestige doživel brodolom na evropski obali (leta 2002) – Galicija je bila prva priča in prva žrtev – in so komercialne ter državne oblasti razglasile, kako je v morje izteklo zgolj nekaj pljunkov nafte. Za katastrofo niso plačali niti vrhovni šef niti njegovi pod-šefi ali vodje oddelkov. Zanjo so plačali in še plačujejo prebivalci na obali, ki živijo od rib. Oni in njihovi potomci.

Denimo, da ‘ladja’ predstavlja planet, ki ga je kapitalizem poenotil in podvrgel lastni hegemoniji. Seveda, lahko bi rekli: »to ni naša ladja«, toda trenutni brodolom ni nekaj, kar zadeva zgolj nek sistem, temveč je stvar celega sveta, celotnega, totalnega, vse do najbolj odmaknjenega in osamljenega kotička, ne le njegovih centrov oblasti.

Razumemo, da nekateri mislijo, da je še vedno možno popraviti, pokrpati, prepleskati malo tu in malo tam, da bi prenovili ladjo ter v skladu s tem tudi delujejo. Da bo na ta način ladja zdržala na gladini prihajajoče povodnji, medtem pa prodajajo fantazmo, da so mogoči veliki projekti, ki ne le ne uničijo celih vasi, ampak tudi nimajo učinkov na naravo.

Obstajajo ljudje, ki mislijo, da je dovolj biti zelo odločen in si nadeti dobro šminko (vsaj do konca volitev). In ki verjamejo, da najboljši odgovor na zahtevo »nikoli več«, ki jo ponavljajo na vseh koncih sveta, predstavljajo obljube in denar, politični programi in denar, dobri nameni in denar, zastave in denar, fanatizem in denar. Ki verjamejo, njihova vera pa je trdna kot skala, da je danes tisti ključni problem sveta pomanjkanje denarja.

In denar potrebuje ceste, velike civilizirajoče projekte, hotele, trgovske centre, tovarne, banke, delovno silo, potrošnike, policijo ter vojske.

Tisto, kar imenujejo »ruralne skupnosti«, se označuje kot »nerazvito« ali »nazadnjaško«, kajti kroženje denarja, torej blaga, tam ni prisotno ali je zelo omejeno. Ni pomembno, da je denimo njihova stopnja femicidov in spolnega nasilja precej nižja od tiste, ki je zabeležena v urbanih okoljih. Uspeh oblasti se meri po številu uničenih področij, ki so nato z rekonstrukcijo istega ozemlja ponovno naseljena s proizvajalci in potrošniki blaga. Tam, kjer je bilo prej polje koruze, vodni izvir, gozd, so zdaj hoteli, trgovski centri, tovarne, termoelektrarne, spolno nasilje, preganjanje razlike, trgovina z drogami, detomori, trgovina z ljudmi, izkoriščanje, rasizem, diskriminacija. Na kratko: c-i-v-i-l-i-z-a-c-i-j-a.

Njihova ideja je, da bi kmečko prebivalstvo postalo uslužbenec te »urbanizacije«. Da bi nadaljevalo z življenjem, delom in trošenjem v svojem lokalnem okolju. Toda sedaj bi bil lastnik vsega tega okolja industrijsko-komercialni-.finančni-vojaški konglomerat, za katerega se vse to obleganje dogaja v kiber-prostoru in za katerega ozemlje, ki se ga je namenil zavojevati, ne predstavlja nič drugega kot točko na zemljevidu, delež prihodka, blago. Resničen rezultat tega procesa bo, da bodo prvotni prebivalci primorani migrirati, kajti kapital pride s svojimi »kvalificiranimi« uslužbenci. Prvotni prebivalci pa morajo poslej zalivati vrtove in čistiti parkirišča, trgovine in plaže tam, kjer so bili prej obdelana polja, gozdovi, obale, lagune, reke in izviri.

Tisto, kar skrivajo, tisto, kar stoji za za ekspanzijo (»osvajalne vojne«) držav – bodisi interno (»integrirati več prebivalstva v modernost«) ali eksterno pod različnimi izgovori (kot tisti, ki jih navaja vlada Izraela v svoji vojni proti Palestini) – poganja skupna logika: zavojevanje ozemelj s strani blaga, torej denarja, torej kapitala.

Seveda razumemo, da tudi nekateri ljudje, ki živijo na teh ozemljih, zato da bi sami lahko kasirali in upravljali s plačili in računi, ki dajejo življenje mašini, formirajo politične stranke, fronte – velike ali majhne – da bi razpravljali o dostopu do oblasti, o zavezništvih in o »strateških« prelomih ter o vseh niansah, v katere vlagajo svoje napore ter življenja in da se za njihovimi majhnimi zmagami skrivajo veliki porazi. En mali zakon tu, en uradni dialog tam, eno sporočilo za javnost drugje, en čivk tu, tam spet en všeček in medtem, če navedemo primer enega svetovnega zločina v teku, število femicidov narašča. Medtem levica raste in pada, desnica raste in pada, center raste in pada. Kot je pela nepozabna Marisol de Malaga, »življenje je tombola«: cel svet (zgoraj) zmaguje, cel svet (spodaj) izgublja.

Toda »civilizacija« je zgolj krhek alibi za brutalno uničevanje. Strup še naprej teče (ne več iz Prestige oziroma ne zgolj iz tega plovila) in celota sistema se zdi pripravljena zastrupiti vse do zadnjega kotička sveta, kajti uničenje in smrt sta precej bolj dobičkonosna kot bi bila zaustavitev mašine.

Prepričani smo, da lahko zlahka dodate druge primere. Primere iracionalnih nočnih mor, ki so vseeno povsem žive.

-*-

Po več desetletjih smo se tako osredotočili na raziskovanje alternativ. Konstrukcija čolnov, kanujev, ladij, pa tudi velikih plovil (Šesta kot praktično nezamisljiva barka), je dobro začrtala horizont. Včasih se je potrebno izkrcati.

Brali smo in beremo. Študirali smo in to še vedno počnemo. Analizirali smo prej in zdaj. Odpiramo svoje srce in svoj pogled, ne za aktualne ali zastarele ideologije, ampak za znanosti, umetnosti, za našo zgodovino kot za zgodovino staroselskih ljudstev. In s tem znanjem ter orodji smo odkrili obstoj, v tem sončnem sistemu, enega planeta, ki bi bil lahko naseljiv: tretji je v sončnem sistemu in je bil vse do sedaj v učenih knjigah ter znanstvenih zapisih označevan z imenom »Zemlja«. Bolj natančno, leži med Venero in Marsom. Torej, sodeč po nekaterih kulturah, med ljubeznijo in vojno.

Problem je, ker je ta planet že en kup ruševin, realnih nočnih mor in otipljivih grozovitosti. Malo stvari vztraja na nogah. Celo okraski, ki skrivajo katastrofo, dobivajo razpoke. Tako, kot se reče, cilj ni, da bi zavojevali svet in se nato predali užitkom zmagovalcev. Precej bolj zapleteno je in ja, terja svetovni napor: potrebno je ponovno začeti.

-*-

A vseeno, sodeč po velikih holivudskih produkcijah, rešitev za svetovne katastrofe (te vedno prinese nekaj zunanjega – vesoljci, meteorji, nerazložljive pandemije, zombiji, ki spominjajo na kandidate z kakšno javno funkcijo) leži v vzpostavitvi neke vrste svetovne vlade (pod vodstvom Američanov)… ali še huje v ameriški vladi, povsem skoncentrirani v enem posamezniku ali eni posameznici (kajti mašina se je že naučila, da mora biti farsa vključujoča), ki ima lahko politično korektne rasne ali spolne značilnosti, toda na vratu mora nositi znak Hidre.

Toda stran od teh fikcij nam realnost kaže, da je vse trgovina: sistem producira uničenje in ti proda vstopnico za pobeg v vesolje. Zagotovo imajo v pisarnah velikih korporacij že na mizah briljantne projekte kolonizacije vesolja, vključno z zasebno lastnino produkcijskih sredstev. V tej viziji se sistem torej v celoti premakne na drug planet. »All included« tu pomeni tiste, ki delajo, tiste, ki živijo od tistih, ki delajo in njihov medsebojen odnos izkoriščanja.

-*-

Vendar včasih ne gledajo samo v vesolje. »Zeleni« kapitalizem je vrgel oko tudi na »zavarovana« področja planeta. Ekološke mokre sanje, v katerih bi pošasti nudili zavetje, medtem ko planet zdravi svoje rane (kar bo trajalo borih nekaj milijonov let).

Ko mašina govori o »novem svetu« ali o »humanizaciji planeta«, misli na nova ozemlja, ki bi jih lahko zavojevala, očistila ljudi in jih uničila, da bi jih nato lahko ponovno naselila ter vzpostavila z isto logiko, ki danes zaznamuje cel svet na robu brezna in zaradi katere nenehno dela korake naprej, ki jih zahteva napredek.

Morda mislite, kako ni možno biti tak idiot, da uničite hišo, v kateri živite. »Žaba ne popije vse vode v luži, v kateri živi,« pravi, se zdi, pregovor prvotnega ljudstva Sioux. A če se pretvarjate, da aplicirate logiko racionalnega na delovanje mašine, potem ne razumete ničesar (zagotovo ne mašine). Moralne in etične sodbe tu ne igrajo nobene vloge. Logika pošasti je profit. Seveda, lahko se vprašate, kako lahko iracionalna, nemoralna in neumna mašina usmerja usodo celotnega planeta. Aha (vzdihujoč), to je vendar njena genealogija, to je njeno bistvo.

Če pustite ob strani nemogočo nalogo pripisati iracionalnemu racionalnost, ste prišli do sklepa, da, je to pošastnost, ki ni prav nič diabolična, nujno uničiti. In na žalost je ta povsem človeška.

Očitno ste študirali, brali, vroče polemizirali, analizirali in odkrili, kako obstajajo veliki predlogi za pot naprej. Od tistih, ki predlagajo žavbe in šminko, do tistih, ki za pošast predlagajo pot morale in logike skozi stare in nove sisteme.

Da, razumeli smo vas, življenje je usrano in vedno je možno najti zavetje v cinizmu, ki je tako zelo precenjen na družbenih omrežjih. Pokojni SubMarcos je rekel: »Ni problem v tem, da je življenje sranje, ampak v tem, da si ga prisiljen jesti in še več, da se moraš za to zahvaljevati.«

Dajmo torej zastaviti drugače, saj veste, da je v bistvu življenje smrdljivo, a da vi na vse to ne boste reagirali z istim v svojem imenu (ali pod okriljem svojega »sveta«, glede na število »uporabnikov« na sedanjih ali prihodnjih družbenih omrežjih). Torej ste se odločili, da objamete, z vero, upanjem in ponižnostjo, eno od možnosti, ki se vam ponuja. Izbrali ste najboljšo, največjo, tisto, ki ima največ uspeha, je najbolj znana, tisto, ki zmaguje ali pač tisto, ki vam je najbližje.

Veliki projekti novih in starih političnih sistemov. Nemogoče zamude ure zgodovine. Patriotski nacionalizmi. PRIHODNOSTI, ki slonijo na predpostavki, da en od tovrstnih opcij prevzame oblast in nato se bo vse razrešilo. Vaša pipa pušča, volite za tega tipa tu. Preveč hrupa v soseski? Volite za tega tipa tu. Stroški prevoza, hrane, zdravil, energije, šole, oblačil, razvedrila, kulture so narasli? Vas je strah migracij? Vas motijo ljudje s temno kožo, ljudje drugačne vere, ljudje, ki govorijo vam nerazumljive jezike, so drugačne višine in postave? Volite za…

So tudi tisti, ki se strinjajo s ciljem, ampak ne z metodo. Kasneje ponavljajo na visokih položajih tisto, kar so od spodaj kritizirali. Z odvratnimi akrobacijami in utemeljujoč geopolitične strategije, podpirajo tiste, ki sledijo poti zločina in neumnosti. Zahtevajo, da ljudje podpirajo zatiranje v korist »mednarodnega razmerja sil in vzpona levice v regiji«. Toda Nikaragva ni Ortega-Murillo in pošast to dobro razume.

V teh velikih bolšjakih rešitev sistemskega supermarketa ponižanja pogosto ni omenjeno, gre pri tem za brutalno vsiljevanje neke hegemonije, za zaukazan pregon in smrt vsega, kar ni po volji zmagovalca.

Oblasti vladajo za svoje privržence. Nikoli za tiste, ki to niso. Zvezde družbenih omrežij hranijo svoje čete, čeprav je za to treba žrtvovati inteligenco in dostojanstvo. »Politična korektnost« zlahka servira bajke, te pa požirajo tisti, ki predlagajo resignacijo »zato, da ne bi krepili glavnega sovražnika«.

-*-

Je zapatizem še en veliki odgovor na probleme sveta?

Ne. Zapatizem je kup vprašanj. In najmanjši se lahko izkažejo za najbolj nelagodne: »In kaj vi?«

Ali v luči kapitalistične katastrofe zapatizem ponuja staro-novi sistem družbene idile, ki nas sili v reproduciranje vsiljevanja po novem »dobrih« hegemonij in poenotenj.

Ne. Naše razmišljanje je majhno kot smo mi: tisto, kar morda omogoča uničenje kriminalnega in vzpostavitev možnosti, da vse zgradimo ponovno, so napori vseh, v njihovi geografiji, v skladu z njihovimi koledarji in načini delovanja. In vse resnično pomeni vse.

Vsaka oseba, v skladu z njegovo, njeno geografijo, načinom delovanja, mora oblikovati svojo pot. Tako kot naša, torej pot zapatističnih ljudstev, se bo ta spotikala in ponovno pojavila. Kar bo ustvarjeno, bo dobilo ime, ki ga želi imeti. Prepoznali jo bomo po tem, da bo razumela, po čem se naše poti razlikujemo in to spoštovala, torej po drži, ki predstavlja nekaj najboljšega tako iz naših preteklih kot iz sedanjih izkušenj. Svojega mišljenja ne bo želela vsiliti tistim, ki so drugačni, upoštevala bo, da je svetov več in da ravno iz te mnogoterosti in medsebojnih razlik izhaja njihovo bogastvo ter se skozi njih tudi kaže.

Je to možno? Tega ne vemo. Toda tisto, kar vemo, je, da lahko to ugotovimo zgolj na en način in sicer tako, da se borimo za Življenje.

-*-

Skratka, kaj bomo počeli na tem Potovanju za življenje, če nimamo aspiracij, da bi narekovali steze, poti, usode? Zakaj gremo na pot, če ne iščemo sledilcev, volilnih glasov, všečkov? Zakaj, če ne zato, da bi sodili, obsojali ali odpuščali? Zakaj, če se ne sklicujemo na fanatizem v imenu nove-stare vere? Zakaj, če ne iščemo poti za vstop v Zgodovino in za zasedbo niše znotraj plesnivega panteona političnega spektra?

Dobro, da bi bili pošteni do vas, ker smo pač zapatisti, kar smo: ne bomo zgolj soočili naših analiz in sklepov z drugimi, ki se borijo in mislijo na kritičen način.

Prihajamo, da bi rekli hvala drugim, da obstajajo. Hvala za učenje, ki nam ga predstavlja njihov upor in odpor. Za negovanje rože upanja. Da objamemo druge in jim povemo na uho, da niso sami. Jim zašepetamo, da se splača upirati, boriti, trpeti za tiste, ki jih ni več, biti besen zaradi nekaznovanosti kriminalcev, sanjati o nepopolnem svetu, toda zlasti: o svetu brez strahu.

Hkrati tudi in predvsem gremo, da bi našli sostorilce za življenje.

SupGaleano
Junij, 2021, planet Zemlja

Share

No hay comentarios todavía.

RSS para comentarios de este artículo.




Fuente: Enlacezapatista.ezln.org.mx